Pravijo, da nič ni večno, gotovo pa lahko v nas gori ljubezen do nekoga ali nečesa, vse dokler ne izdihnemo svojega zadnjega diha.
Ljubezen do jezika je že takšna stvar. Vsaj zame. Rada imam prav vse jezike, ker so svojevrstni, razgibani, čudni, enostavni, težavni, lepo zveneči, skratka zmeraj zanimivi.
Jezik me ne razočara v nobeni obliki. Nikoli. Tudi če se govorec izraža zelo nerodno, grdo, preveč enostavno ali prostaško, s skrajnim navdušenjem opazujem možnosti, ki jih jezik ponuja. Tudi če nekdo reče spizdi, izgini ali pojdi proč, se jezik skozi različne oblike prav nič ne siromaši ali kvari. Ponuja le več možnosti, s katerimi na slušatelje prenašamo ne le pomen, temveč tudi naše občutje v določenem trenutku in tako sporočamo veliko več kot samo besede.
Jezik mi pomeni več stvari. V najenostavnejši obliki je sredstvo, ki omogoča predajanje misli med ljudmi. Z njim lahko, recimo, prosim moža, naj na poti iz službe skoči v trgovino (seveda pri tem razume, da »skoči« pomeni »na hitro se ustavi«), povem hčerki, da jo imam rada, se najavim »na kafeju« pri prijatelju ali se s stranko dogovarjam o delu.
V jeziku se učim (prejemam in procesiram najrazličnejše informacije, tudi o jeziku samem), »zbijam šale« in jih tudi razumem (no, za to je potrebnega še nekaj humorja, ampak osnovno sporočilo se vendarle prenese z besedami), ker obstaja jezik, lahko preberem navodila o tem, kako speči torto ali sestaviti mizico iz Ikeje. Na spletu lahko poiščem delovni čas kakšne ustanove ali kakšno bo vreme jutri.
V jeziku so zapisana besedila glasbe, teksti za filme ali gledališke predstave, priročniki, članki, jedilni listi, turistični vodniki, vozni redi, ljubezenska pisma, odpovedna pisma, romani, drame, novele, črtice, kratke zgodbe, poezija in vse drugo, kar je vredno izraziti in torej tudi zapisati.
Nenazadnje je jezik tudi moja služba. Vsako jutro hvaležno sedem za računalnik, s skodelico kave, ter se začnem ukvarjati z jezikom. Opazujem ga, ga ustvarjam, preoblikujem in popravljam, pa tudi premišljujem, katere besede izbrati, da bi nek pomen kar najbolje prenesla iz enega jezika v drugega. Suhoparno bi lahko rekla, da lektoriram in prevajam, a ne čutim pri tem prav nobene suhoparnosti, le globino in veličino jezikov, zato raje uporabim druge besede, saj je skrivnost jezika tudi v tem, da ponuja neskončno možnosti za neponovljivost trenutka.