Premi govor je sestavljen iz dobesednega navedka in spremnega stavka. Dobesedni navedek je natančen zapis rečenega, spremni stavek pa nam pove, kdo je tisti, ki govori/je govoril.
Dobesedni navedek lahko pišemo pred spremnim stavkom. Navadno ga zapišemo med dvema narekovajema. Ločilo za njim (vejica, klicaj ali vprašaj) je zapisano znotraj narekovajev, spremni stavek pa se začenja z malo začetnico.
»Danes je lepo vreme,« je rekla Meta.
»Stoj!« je zaklical David.
»Lahko dobim čokolado?« je vprašala Lila.
Dobesedni navedek lahko stoji tudi za spremnim stavkom. V tem primeru spremni stavek zaključimo z dvopičjem, čemur sledita presledek ter dobesedni navedek v narekovajih. Ločilo dobesednega navedka je lahko pika, klicaj ali vprašaj.
Meta je rekla: »Danes je lepo vreme.«
David je zaklical: »Stoj!«
Lila je vprašala: »Lahko dobim čokolado?«
Kot tretja možnost se pojavlja spremni stavek med dobesednim navedkom. Prvi del dobesednega navedka se konča z vejico, klicajem ali vprašajem, drugi del dobesednega navedka pa začenjamo z malo začetnico in končamo z ustreznim ločilom glede na glagolski naklon. Spremni stavek začenjamo z malo začetnico.
»Oh,« je rekla Meta, »kakšno lepo vreme je danes.«
»Stoj!« je zaklical David, »počakaj me.«
»Mami?« je vprašala Lila, »lahko dobim čokolado?«
Težji primeri
Pri lektoriranju naletimo tudi na težje primere.
1. Spremni stavek lahko velja za več dobesednih povedkov. V tem primeru se spremni stavek končuje s piko, drugi dobesedni navedek pa se začenja z veliko začetnico:
»A še on pride,« sem rekla jezno. »Še tega nam je bilo treba!«
2. Spremni stavek se pojavlja na več mestih:
»Ne dovolim!« je vpil. »Dovolj imam,« je nato dodal mirneje.
Mogoče je tudi:
»Ne dovolim!« je vpil; »dovolj imam,« je nato dodal mirneje.
3. Kako pa je z dobesednim navedkom v sredini spremnega stavka?
O spremnem stavku sredi dobesednega govora Slovenski pravopis ne piše, a se v člankih in dejanski rabi pojavlja možnost:
Lila je prosila: "Čokolado bi," in se ljubko nasmehnila.