Povratni svojilni zaimek (svoj)

Raba povratnega svojilnega zaimka ni zapletena, če poznamo pravilo.

 Ker ga pri pisanju najpogosteje zamenjujemo z osebnimi svojilnimi zaimki, poglejmo najprej na kratko slednje.

Osebni svojilni zaimki so:

Ti zaimki izražajo pripadnost ali lastnino govorečega, ogovorjenega ali neogovorjenega, ki ni osebek stavka − z njimi torej povemo, čigavo je kaj.

Povratni svojilni zaimek (svoj) pa izraža svojino osebka.

Kadar smo v dvomih, kateri zaimek bi uporabili, torej najprej poiščemo osebek v stavku. Po njem se vprašamo: KDO ali KAJ? Če hočemo izraziti svojino osebka, uporabimo povratni svojilni zaimek, če hočemo izraziti pripadnost ali lastnino glagolski osebi, pa uporabimo ustrezen osebni svojilni zaimek.

Povedano lahko ponazorimo z dvema po zgradbi podobnima stavkoma:

Meta mu je dala njegovo knjigo.

Meta mu je dala svojo knjigo.

Osebek obeh stavkov je Meta (vprašamo se: Kdo mu je dal knjigo?), vendar je v prvem stavku nekomu dala tujo knjigo (recimo Mihčevo), v drugem primeru pa svojo.

Primerov, kjer sprememba zaimka spremeni pomen celotnega stavka, je še več:

Uredimo naše domove. (domove nas vseh)

Uredimo svoje domove. (uredimo vsak svoj dom)

Še nekaj primerov povratnih svojilnih zaimkov:

Pišem svoj esej. (Osebek stavka sem jaz, esej, ki ga pišem, pripada meni – je moja svojina – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Alenka je svoj sendvič. (Osebek stavka je Alenka, sendvič, ki ga je, pripada njej – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Niko se je pohvalil s svojo novo sliko. (Osebek stavka je Niko, slika pripada njemu – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Miha, mi posodiš svojo knjigo? (Osebek stavka je Miha, knjiga, o kateri je govora, pripada njemu – zato uporabimo povratni svojilni zaimek.)

Majhna zamenjava med osebnim svojilnim zaimkom in povratnim svojilnim zaimkom lahko prinese velike spremembe v pomenu stavka.

Poljubil je svojo punco.

Poljubil je mojo punco.