V pogovornem jeziku se namesto namenilnika večkrat pojavlja raba kratkega nedoločnika, ki se končuje na -t ali -č (želimo vprašat), ki pa ni v skladu s pravopisnimi pravili. Poglejmo, kdaj je ustrezno uporabiti namenilnik in kdaj nedoločnik.

 

Namenílnik je glagolska oblika, ki se končuje na -t ali –č in jo uporabljamo ob glagolih premikanja: iti, priti, oditi, odhiteti, skočiti, peljati, teči, stopiti …

Primeri namenilnika:

Jutri grem plavat.

Mateja je prihitela sporočit dobro novico.

Odhiteli smo drsat.

Prišli so vprašat.

 

Nedoločnik

Nedoločnik je nedoločna glagolska oblika, ki se končuje na –ti ali –či.

Kot namigne že ime, glagolom v nedoločniku ne moremo določiti osebe, števila, časa ali naklona.

Nedoločnik uporabljamo za glagoli, ki izražajo željo, nujnost, dovoljenje (končati, smeti, morati, moči, začeti, želeti, nehati …) oziroma za vsemi tistimi, ki ne izražajo premikanja.

Ali se moraš jutri učiti?

Njen pes ne sme spati v hiši.

Želel bi priti.

Nehala je spraševati.