Poklic prevajalca in lektorja je zanimiv in lep, čeprav večkrat pomeni dolge ure, preživete za računalnikom, pa tudi prevajanje in lektoriranje težjih besedil. A pomeni tudi določeno mero svobode, saj se načeloma za delovne ure odločimo sami, omogoča pa tudi razvoj kreativnosti in vseživljenjsko urjenje možganov.
Po končanem študiju se lektorjevo in prevajalčevo učenje šele pričenja. Potrebno je izuriti oko, da vidi tudi najmanjše napake, in možgane, da ob prvem branju preverjajo vsaj tri stvari hkrati (pravopisno pravilnost, dober stil, vsebinsko ustreznost) oziroma da vzporedno razmišljajo v dveh jezikih. Zmeraj znova se namreč učimo jezika (materinega in tujega), dopolnjujemo svoje znanje, pilimo svoje sposobnosti, saj ni noben projekt nikoli popolnoma enak prejšnjemu. Le redko po končanem delovniku spustimo možgane na pašo. Še nedokončani projekti se nam podijo po glavi, v težjih primerih razmišljamo o njihovi izvedbi in rešitvah ter se posvetujemo z drugimi strokovnjaki ali odgovore iščemo v strokovni literaturi.
Ob nenehnem učenju jezika se lektorji in prevajalci učimo tudi spoznanj drugih strok. Res nikoli nisem obiskovala študija elektrotehnike, a se večkrat pošalim, da bi po vseh diplomskih in magistrskih nalogah iz te smeri, ki sem jih do sedaj lektorirala, lahko tudi sama počasi diplomirala na FERI-ju.
In to je še eden izmed razlogov, zakaj je poklic lektorja in prevajalca tako lep. Delo ni rutinsko, kot bi morda kdo pomislil, saj je vsak projekt zgodba zase. Pomeni novo besedišče, novo (večkrat še neznano) temo in informacije, hkrati pa daje občutek izjemno osebnega sodelovanja s stranko, saj se nam skozi tekst, ki ga lektoriramo ali prevajamo, razkriva besedilni, miselni in znanstveni svet avtorja.