Citiranje in navajanje virov povzročata sive lase marsikateremu študentu, ki se prvič spopada s strokovnim pisanjem. ACS, AMA, APA, čikaški, harvardski, IEEE, ISO in MLA načini citiranja in navajanja literature so samo nekatere možnosti, med katerimi lahko izbiramo.

 Le kaj naj naredimo v tej zmedi?

Prvo pravilo citiranja in navajanja literature je, da preverimo navodila fakultete in/ali se posvetujemo z mentorjem. Nato pa moramo biti pri navajanju literature in pri citiranju konsistentni. Torej, ko se odločimo za določen sistem, ga uporabljamo skozi celotno pisanje.

 

Spodaj je predstavljen eden izmed pogostejših načinov citiranja in povzemanja (APA), ki ga je izdalo združenje American Psychological Association. Navodila in priporočila so povzeta po 4. ponatisu priročnika Publication Manual of the American Psychological Association (2003). Navodila so namenjena predvsem psihološkim in družboslovnim znanostim. 

 

1.      Povzemanje

 

Pri povzemanju (kadar s svojimi besedami zapišemo misli nekoga drugega) lahko avtorja omenimo neposredno ter letnico dela in stran zapišemo v oklepaju, lahko pa avtorja posredno ne omenimo, temveč njegov priimek, letnico in stran (ki jih ločimo z vejico) zapišemo v oklepaju.

Bense (1974, str. 624) esej razume kot eksperimentalno mišljenje, ki se v idealni obliki kot posledica izkušenj, premislekov in predstav bliža neki teoriji, vendar to še ni.

Esej definira kot samostojen kos resničnosti v prozi z interesom za poezijo, ki se pogosto skriva v patosu in retoriki (Bense, 1974, str. 624).

 

Kadar je naslednji navedeni vir enak prejšnjemu (kot v zgornjem primeru) in ni nevarnosti, da bi vir zamenjali s katerim drugim, lahko v oklepaju zapišemo le (prav tam) oziroma (prav tam, str. 631), če je vir enak, stran pa drugačna.

 Kadar navajamo dva avtorja, vselej zapišemo oba, med njiju pa vstavimo »in«.

 (Haralambos in Hoborn, 1999, str. 729) ali Haralambos in Hoborn (1999, str. 729) menita …

 

Tri do pet avtorjev: pri prvem sklicevanju zapišemo vse, naslednjič pa uporabimo okrajšavo »idr.« ali »et al.«.

(Wasserstein, Zappulla, Rosen, Gerstman in Rock, 1994, str. 25), kasneje pa (Wasserstein idr., 1994, str. 32).

 

Več kot šest avtorjev: zmeraj zapišemo »idr.« ali »et al.«.

Kossely idr. (1998) ali (Kossely idr., 1998).

 

Če uporabimo več virov, ki imajo na začetku iste avtorje, zmeraj navedemo vse do vključno prvega različnega. Če imamo torej dva vira z enakima prvima dvema avtorjema, zmeraj navedemo prve tri.

Kosslyn, Koening, Barrett, Cave, Tang in Gabrieli (1996)

Kosslyn, Koening, Gabrieli, Tang, Marsolek in Daly (1996) à

Kosslyn, Koening, Barrett idr. (1996)

Kosslyn, Koening, Gabrieli idr. (1996).

 

Kadar misel povzemamo po več avtorjih in po različnih delih, v oklepaju naštejemo vse ter jih ločimo s podpičjem.

(Poniž, 1989, str. 8-9; Adorno, 1999, str. 7; Pfister, 2005, str. 44).

 

Kadar je avtor v istem letu izdal več del, jih v seznamu literature označimo z a, b, c in jih tako omenimo tudi pri sprotnem navajanju.

Geister (2006a, str. 5) in Geister (2006b, str. 17).

 

Kadar avtor dela ni znan, v oklepaju navedemo naslov.

(Zakon o društvih, 1995).

 

Pri navajanju referata ali prispevka iz zbornika navedemo avtorja, kadar je ta jasno zapisan. (Bense, 1974, str. 623–630).

V končnem seznamu literature seveda navedemo celoten vir.

 

Navajanje spletnih strani se ravna po pravilih za avtorja (avtor, leto). Kadar avtorja ne moremo razbrati, navedemo spletno stran ter leto, ko je bila spletna stran objavljena. Če podatka ni, zapišemo leto, ko smo informacijo pridobili. 

(Bergles, 2014)

(http://www.digitpen.com/blog, 2016).

 

Če kot vir navajamo osebno komunikacijo (pogovor, elektronsko pošto, pismo idr.), navedemo avtorja ter čim bolj točen datum (najbolje dan, mesec, leto ali vsaj mesec in leto).

M. Štuhec (osebna komunikacija, 3. 5. 2012) ali  (M. Štuhec, osebna komunikacija, 3. 5. 2012).

 

2.      Dobesedno citiranje

 

Citiramo misli drugih avtorjev, s katerimi podkrepimo ali pojasnimo svoja stališča ali raziskavo. Izviren stavek zapišemo v narekovajih, za njim pa v oklepaju navedemo vir. (Bense, 1974, str. 624).

 

2. 1 Ločila v citatih ter posegi vanje

 

−        Kadar se citat tudi v izvirniku konča s piko, le-to postavimo pred končnim narekovajem. Za virom v tem primeru pike ni.

Do enakih zaključkov je prišel Miran Štuhec, avtor knjige Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja (2003), v kateri je ob primerjavi eseja s kritiko zapisal, da »stoji za kritikom pogosto trdna avtoriteta, kar za esej že a priori ne more veljati.« (Štuhec 2003: 22)

 

−        Kadar citat nadaljuje uvodni stavek (je torej samo del našega stavka, v katerega tujo misel  vstavimo), pike znotraj narekovaja ni – postavimo jo za navedbo vira.

Predstavlja mu mejo med poezijo in prozo, ki se pojavi »med estetsko stopnjo umetnine in etično stopnjo tendence« (Bense 1974: 624).

 

2. 2 Ali lahko citate spreminjamo?

 

Kadar citiramo, dobesedno povzemamo besede tujega avtorja. Pri zapisu citatov moramo biti dosledni in previdni, saj gre za intelektualno lastnino, za avtorsko zaščitena dela. To pomeni, da ničesar ne spreminjamo, pa tudi morebitnih lektorskih napak ne popravljamo. Če nas motijo, predlagam zapis popravkov v opombah.

Citate lahko krajšamo ali dopolnjujemo, pri čemer morajo biti vsi posegi v izviren tekst jasno označeni.

Citat krajšamo tako, da na mestu, kjer besedilo odvzamemo, postavimo oglate (večkrat) ali poševne oklepaje, v katere zapišemo tri pike.

Max Bense v prispevku Esej in njegova proza (1974) pravi, da »esejistično piše, tisti, kdor svojega predmeta ne suče le sem ter tja, temveč ta predmet med pisanjem […] najde ali si ga izmisli […] in pokaže vse tisto, kar pač lahko postane vidno od avtorjevih estetskih in etičnih manualnih in intelektualnih pogojev.« (Bense 1974: 624)

 

Tri pike na začetku in na koncu citata niso potrebne, saj je jasno, da je citat vzet iz konteksta in je del daljšega besedila. Ker izviren stavek ni naveden v celoti (se v originalu torej ne konča s piko, le-to postavimo za virom in ne znotraj narekovaja).

Max Bense v prispevku Esej in njegova proza (1974) pravi, da »esejistično piše, tisti, kdor svojega predmeta ne suče le sem ter tja, temveč ta predmet med pisanjem […] najde ali si ga izmisli« (Bense 1974: 624).

 

Svoje vrivke (tudi spremembo velike ali male začetnice) v citat zapišemo v oglatih [] ali poševnih oklepajih //.

»[E]sejistično piše, tisti, kdor svojega predmeta ne suče le sem ter tja, temveč ta predmet med pisanjem, med izoblikovanjem in sporočanjem svojih misli najde ali si ga izmisli, ga sprašuje, tipa, preizkuša, presije in pokaže vse tisto, kar pač lahko postane vidno od avtorjevih estetskih in etičnih manualnih in intelektualnih pogojev [podčrtala K. B.].« (Bense 1974: 624)

»[Polemična esejistika] ni kritična, temveč variira predmet prav z ostrino uničujočega napada« (Bense, 1974, str. 267).

 »[Feydeau] [j]e popolnoma nepredvidljiv. Je tako neverjetno-verjeten, da postaja fantastičen.« (Möderndorfer, 2001, str. 149)

 

2. 3 Citiranje sekundarnih virov

 

Citiranje sekundarnih virov je posredno citiranje – citiramo nekoga, ki je že pred nami citiral iz drugega dela. Citiranju sekundarnih virov se, če je le mogoče, izogibamo. Uporabimo ga v primeru, kadar izvirno delo ni dosegljivo.

Pri tem načinu v oklepaju za citatom navedemo najprej priimek avtorja originalnega besedila ter leto izida dela, za podpičjem pa še avtorja in letnico dela, od koder smo citat prepisali.

(Bense, 1974, str. 625; citirano po/povzeto po Montaigne, 1960, str. 17).

 

3.      Seznam literature

 

Kako oblikujemo končen seznam literature, je odvisno od izbranega načina navajanja literature. Spodaj je podan APA standard.

Vire v končnem seznamu literature navajamo bo abecednem vrstnem redu priimka prvega avtorja ali po naslovu dela, če avtor ni znan. Posamezne enote med seboj ločimo s piko. Številke strani zapišemo s stičnim pomišljajem (ki pomeni od–do): 23−56.

Naslove del pri monografijah zapišemo v poševnem tisku, pri člankih, prispevkih iz zbornikov ipd. pa poševno zapišemo revijo, zbornik idr.

Če enega avtorja navajamo večkrat – enkrat s samostojnim delom, drugič kot prvega avtorja v skupini več avtorjev, najprej navedemo njegovo samostojno delo. Če ga omenimo večkrat s samostojnim delom, najprej navedemo starejša, nato novejša dela.

Naslove del podamo v originalnem jeziku, prevod naslova v slovenščino lahko podamo v oglatih oklepajih, če želimo.

 

PRIMERI

 

Knjiga z enim avtorjem:

Hladnik, M. (1990). Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba.

 

Dva do šest avtorjev:

Beck, A. A. J. in Sales, B. D. (2001). Family mediation. Washington, DC: American Psychological Association.

 

Več kot šest avtorjev:

Lehar, B., Radovec, N., Piškur, G., Sredenšek, R., Kralj, F., Lahovec, Š. idr. (2005). Prekrški na slovenskih cestah. Ljubljana: Založba za varnost na cestah.

 

Delo brez avtorja:

Publication Manual of the American Psychological Association (5th Ed.). (2003). Washington, DC: American Psychological Association.

 

Knjiga z urednikom:

Chevalier, T. (ur.). (1997). Encyclopedia of the essay. London, Chicago: Fitzroy Dearborn Publishers, cop.

 

Diplomsko, magistrsko ali doktorsko delo:

Bergles, K. (2012). Slovenska esejistika med letoma 1995 in 2010 - problemski krogi, postopki notranjega sloga in njihova funkcionalna zveza. Doktorska disertacija, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

 

Poglavje v knjigi:

Zgaga, P. (2001). Znanje je moč, je (lahko) tudi stvar demokracije? V K. Majerhold (ur.), Ali se univerza vrti v krogu svoje moči? (str. 9–26). Ljubljana: Študentska organizacija Univerze v Ljubljani.

 

Članek v reviji (Priimek, prva črka imena. (Letnica). Naslov članka. Naslov revije, letnik (številka), strani.):

Čander, M. (2007). Robustnost in pretanjenost. Nova revija, 26 (301/303), 74-82.

 

Članek iz časopisa (dnevnika, tednika):

Devjak, T. (20. 09. 2001). Moč vzgoje v Montessori konceptu. Trobla, 8, str. 21−22.

 

Prispevek v zborniku s konference, simpozija ali kongresa, prispevek v enciklopediji:

Musek, J. (1997). Psihološke prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodobe. V: Nećak D. (ur.), Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas (str. 174–203). Ljubljana: oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.

 

Spletne strani z znanim avtorjem:

Bergles, K. (2016). Glagolski način ali Trpnik je zakon. Pridobljeno 7. 6. 2016, s http://www.digitpen.com/blog/86-glagolski-nacin-ali-trpnik-je-zakon.

 

Spletne strani z neznanim avtorjem (Naslov strani. (Datum). Kraj: Založnik. Pridobljeno dan. mesec. leto s http naslov.):

Electronic reference formats recommended by the American Psychological Association. (19. 11. 1999). Washington: American Psychological Association. Pridobljeno 3. 5. 2000, s http://www.apa.org/webref.html.