Jezik. Vsi ga uporabljamo, vsak po svoje, pa vendar dovolj podobno, da se lahko med seboj sporazumevamo. Kako govorimo, je odvisno od situacije, v kateri se nahajamo. Pri tem je koristno, če si razjasnimo, kako jezik sploh delimo.
Jezik je sredstvo sporazumevanja. Ni edino (sporazumevamo se tudi z gestami, kretnjami, mimiko itd.), a je zelo pomembno, da znamo svoje misli izraziti tudi z besedami. Jezik sproščenega govora se gotovo razlikuje od tistega, ki ga slišimo na radiu ali televiziji.
Slovenski jezik se deli na knjižni in neknjižni jezik. Knjižni jezik je skupen vsem Slovencem, naučimo se ga v šoli, nadalje pa se deli na knjižni pogovorni in knjižni zborni jezik.
Knjižni zborni jezik beremo, pišemo in govorimo pred javnostjo. To je jezikovna zvrst, ki dosledno upošteva vsa jezikovna pravila (Hoditi moram peš.). Knjižni pogovorni jezik pa je nekoliko bolj sproščena oblika zbornega jezika, ki se uporablja predvsem v govoru in se nekoliko razlikuje od govorca do govorca. Zanj je na primer značilna raba nedoločnika brez končnega -i (Hodit moram peš.)
Neknjižne zvrsti se delijo na prostorske in interesne zvrsti. Med prostorske zvrsti spadajo narečja in pokrajinski pogovorni jeziki, med interesne pa sleng, žargon in argo.
Pokrajinski pogovorni jezik se uporablja v vsakdanjem govoru ob zasebnih temah, in sicer v večjih zemljepisnih enotah, pokrajinah oziroma večjih središčih. Značilen je za širše geografsko območje kot narečni govori. Vanj je vključeno tudi besedišče iz slenga in žargona, redkeje iz narečja.
Primeri so: toti – štajerski pogovorni jezik, tlele – ljubljanska mestna govorica, oštja – primorski pogovorni jezik, glas ü – prekmurski pogovorni jezik, zamenjan besedni red v prekmurskem pogovornem jeziku: To sem ne znal.
Med pokrajinske pogovorne zvrsti spadajo:
1. osrednjeslovenski pogovorni jezik (ljubljanski),
2. južnoštajerski pogovorni jezik (celjski),
3. severnoštajerski pogovorni jezik (mariborski),
4. gorenjski pogovorni jezik,
5. primorski pogovorni jezik,
6. koroški pogovorni jezik,
7. prekmurski pogovorni jezik.
Narečja se govorijo na manjših zemljepisnih območjih in se med seboj razlikujejo v besedišču, glasoslovju, naglasu in drugih posebnostih. Slovenščina je narečno zelo razčlenjena, ima okoli 50 narečij, ki jih delimo v sedem narečnih skupin, ki so:
6. rovtarska narečna skupina in
Interesne zvrsti jezika pa govorijo ljudje, ki jih druži skupen interes. Sleng je jezik ljudi iste starosti. Najhitreje se spreminja mladostniški. Sodoben sleng je pod vplivom neslovenskih besed (v zadnjem času predvsem angleških), običajno pa je tudi pokrajinsko obarvan (kul, ful, komp, lajf itd.). Žargon je jezik ljudi istega poklica ali prostočasne dejavnosti (cvek, šrauf, piflati, pleh, kuplonga itd.). Žargonske besede so pravzaprav neuradni strokovni izrazi. Argo ali latovščina pa je umetno narejen jezik skrivnih družb ali skupin na obrobju družbe, ki želijo biti jezikovno zaprte za širše razumevanje (papajščina, frtajščina).
Raba jezikovne zvrsti je odvisna od okolja in situacije, v kateri se nahajamo, zato ni nobena zvrst pravilna ali napačna. Predstavljajte si, da nekdo doma ob sproščenem nedeljskem kosilu ali ob pivu s prijatelji govori knjižno zborno slovenščino ali pa nekdo na poročilih fino »seka« po štajersko. Takoj bomo vsi opazili, da raba ni primerna za omenjeni situaciji in bomo govorca čisto po domače in neškodljivo »pošpukali«. Kar ne bo tako zelo narobe, saj bomo najverjetneje v krogu ljudi, ki govorijo »po naše« in trenutni situaciji primerno.