V slovenščini je z vidika besedotvorja načeloma mogoče tvoriti žensko obliko iz kateregakoli moškega samostalnika, čeprav v praksi za poklice, ki za ženske niso značilni, uporabljamo le moško ustreznico (kamnosek, a je mogoče reči tudi kamnosekinja, enako zidarka, vulkanizerka, rudarka ipd.).
Kljub ustaljenim ženskim oblikam moško ustreznico pogosto uporabljamo za poklice, ki se končajo na -a (pismonoša/pismonošinja, sluga/sluginja, vojvoda/vojvodinja, računovodja/računovodkinja), je pa moška oblika standardna, kadar ženske ustreznice ni ali so redke, na primer vodja (vodkinja se uporablja zelo redko, razen v primeru zborovodja/zborovodkinja).
Obstaja tudi nekaj primerov samostalnikov, ki imajo samo žensko obliko, saj se moška ni razvila oziroma ne obstaja (perica – to delo so opravljale le ženske, žanjica – moška oblika je kosec, rodilja, dojilja ipd.).
V slovenskem besedotvorju tvorimo ženski par k moškemu na dva načina, in sicer:
1. s priponskim obrazilom, ki ga dodamo moškemu poimenovanju (feminativi – iz moške oblike izpeljani ženski samostalniki):
- a: gospa, sužnja,
- ica: prijateljica, lisica, telica, lektorica,
- (in)ja: gospodinja, boginja, psihologinja,
- (ov)ka: ekonomistka, stražarka, gadovka,
- na: kraljična, gospodična, grofična,
- ulja: volkulja,
- ejka: atašejka,
- istka: komunistka, policistka;
2. priponsko obrazilo se zamenja, podstava ostane enaka:
- (n)ik/(n)ica: prav-nik/nica, sprevod-nik/nica, prestop-nik/nica,
- ec/ka: lov-ec/ka, padal-ec/ka, prodajal-ec/ka,
- ik/čarka: polit-ik/političarka, kom-ik/čarka,
- ja/kinja: računovod-ja/kinja, delovod-ja/kinja.
Nekateri redkejši primeri:
- dekan/dekanja,
- paleolitičar/paleolitičarka,
- pisec/piska,
- mislec/miselka,
- pešec/peška,
- primarij/primarijka,
- kupec/nakupovalka,
- policist konjenik/policistka konjenik,
- pedagoški vodja/pedagoška vodja.