Lepota dvojine ali izguba intimnosti

Namen prispevka ni puristično mlatiti po nepravilni rabi dvojine, temveč opozoriti na čudovito posebnost slovenščine, na enkratno in neponovljivo izrazno lepoto nekega malega jezika.

V preteklosti ni bila dvojina prav nič posebnega. Poznali so jo tudi v indoevropskem prajeziku, v sanskrtu, avestijščini, stari grščini, stari cerkveni slovanščini, delno v gotščini (osebne zaimke in glagolske končnice za 1. in 2. osebo dvojine), v stari angleščini in stari nordijščini (osebne zaimke za 1. in 2. osebo).

Med sodobnimi jeziki so dvojino, poleg slovenščine, ohranile škotska gelščina, frizijščina, čakavščina, lužiška srbščina in moderna standardna arabščina.

Škotska gelščina

Samostalniki v škotski gelščini poznajo tri števila: ednino, dvojino in množino. Dvojina je obvezna za številom dà (dva) in je enaka dajalniku ednine. Glede na to, v katero skupino oziroma razred sodi (poznajo 5 skupin oziroma razredov samostalnikov), je dvojina enaka ednini imenovalnika/tožilnika ali ima palataliziran zadnji soglasnik.

Tako je edninska in dvojinska oblika samostalnika »pesem« enaka: aon òran, dà òran, trì òrain (ena pesem, dve pesmi, tri pesmi), samostalnik »prijatelj« pa se spreminja glede na vsa števila: aon chara, dà charaid, trì càirdean (en prijatelj, dva prijatelja, trije prijatelji).

Osebni zaimki v škotski gelščini dvojine ne poznajo.

Frizijščina

Frizijščino govori približno pol milijona ljudi na južnem robu Severnega morja − na Nizozemskem, Danskem in v Nemčiji.

Nekateri dialekti so dvojino ohranili pri rabi osebnih zaimkov. Dvojinske oblike so: wat (1. os. dv., im.: midva), onkens (1. os. dv. rod.: naju), onk (1. os. dv. daj. in tož.: nama, naju), jat (2. os. dv. im.: vidva), jonkens (2. os. dv. rod: vaju), jonk (2. os. dv. daj. in tož: vama, vaju).

Čakavščina

Čakavščina je ena izmed treh največjih hrvaški variant. Govorijo jo predvsem prebivalci Istre in Dalmacije. Dvojina je v čakavščini pod vplivom štokavščine izginila v vzhodnem delu notranjosti Dalmacije, je pa še zmerja živa v zahodnem delu na istrskem polotoku in otokih, v Vinodolu ter na otokih Krku in Cresu. Ker ni vezana samo na število dve, temveč je v rabi s številkami 2, 3 in 4, se imenuje tudi paukal (malost, malo število). Primer paukala v čakavščini je:

−         1 žena; 2, 3 i 4 žený; 5, 6, 7... žên,

−         1 ruka; 2, 3 i 4 ruký; 5, 6, 7... rûk,

−         1 noga; 2, 3 i 4 nogý; 5, 6, 7... nôg.

Vidna je predvsem v imenovalniku, v ostalih sklonih pa je delno ohranjena v severnem delu Istre in notranjem Vinodolskem (Grižane-Bribir).

Imenovalnik, tožilnik in vokativ: dvi nogý.

Rodilnik in mestnik: dvin nogýn.

Orodnik: dvîmi nogými.

Primorska dvojina v kopenski čakavščini je podobna slovenski, na otokih Kvarnerja pa je arhaična in podobna dvojini lužiške srbščine. Uporablja se le še med starejšimi ljudmi v naseljih Batomalj in Jurandvor na Krku. Vidna je v sklanjanju, in sicer v končnicah za moški spol na -oj, ženski -aj in srednji -ej, kadar poleg njih stojijo arhaični števniki dwõydi (dva), trõydi (tri) in cetýrdi (štiri).

Lužiška srbščina
Lužiška srbščina ali lužiščina vključuje dva sorodna jezika – gornjelužiško srbščino in dolnjelužiško srbščino. Gre za zahodnoslovanska jezika, ki se govorita v vzhodnem delu Nemčije ob meji s Poljsko in Češko. Imenujeta se po pokrajini, kjer ju najdemo, Lužici, govori ju pa skupno približno 69 000 ljudi. Gre za manjšinski jezik v Nemčiji, saj Lužiški Srbi nikoli niso imeli svoje nacionalne države.
Lužiška srbščina uporablja dvojino za samostalnike, zaimke, pridevnike in glagole.
Na primer:
roka – ruka,
roki – ruce,
roke – ruki.

Moderna standardna arabščina

Moderna standardna arabščina je jezik pisanja in uradnega govora ter se nekoliko razlikuje od klasične arabščine, jezika Korana in zgodnje islamske literature (od 7. do 9. stoletja). Ima obvezno dvojino, in sicer za samostalnike, glagole, pridevnike in zaimke (a dvojinske oblike za prvo osebo ne obstajajo). Tudi nekateri dialekti uporabljajo dvojino, a le za samostalnike.

Primer dvojine v moderni standardni arabščini (kazalni zaimki):

Dvojino v sledovih lahko najdemo tudi v drugih jezikih, na primer v nekaterih govorih zahodnega narečja beloruščine (posebne dvojinske oblike za imenovalnik in tožilnik samostalnikov ženskega spola a-jevske sklanjatve: adna karova »ena krava«, dźvie karovie »dve kravi«, try karovy »tri krave«) in v litovščini (dvojinske oblike osebnih zaimkov: aš »jaz«, mudu »midva«, mes »mi«). V nekaterih jezikih so se ohranile tudi oblike, ki kažejo na preteklo rabo dvojine (na primer v ruščini, švedščini, islandščini, vzhodnem kanadskem govoru inuktitut, aljaškem jeziku yupik, v južno afriškem jeziku khoekhoe, v samijskih jezikih, v nekaterih avstronezijskih jezikih še zmeraj uporabljajo dvojino za zaimke).

Zametke dvojine najdemo celo v angleškem zaimku both (oba) nasproti all (vsi).

Zakaj dvojina izginja?

Prepričljive razlage, zakaj je dvojina izginila iz številnih jezikov, ni, a je najverjetneje povezana s poenostavljanjem. Vsi jeziki poenostavljajo, tudi danes, zato rečemo e-mail in ne elektronska pošta, zato je Present Perfect v ameriški angleščini manj pogost kot v britanski. Poenostavljanje pomeni zmanjšanje strukturne kompleksnosti teksta na tak način, da se ohrani pomen. S poenostavljanjem naredimo tekst bolj razumljiv in bliže potrebam, znanju in sposobnostim bralcev/poslušalcev.

Dvojina najprej izgine iz oblik ženskega spola, potem srednjega, nato moškega. Glede na sklone najprej izgine mestnik, sledijo mu rodilnik, dajalnik, orodnik in na koncu še tožilnik in imenovalnik. Med besednimi vrstami dvojina najprej izgine iz pridevnikov, nato kazalnih zaimkov, samostalnikov, števnikov in osebnih zaimkov.

A ni škoda?

Slovenščina je čudovit jezik, s katerim se identificirata več kot dva milijona ljudi. Je lepo zveneč in gibljiv, majhen v svoji veličini in velik v svoji majhnosti, zato bi se vsi njegovi govorci morali truditi, da se ohranja v vseh socialnih in funkcijskih zvrsteh, v vseh oblikah in vlogah. Slovenščina je posebna tudi zato, ker ima dvojino, kar sploh ni mala malica in je vsekakor razlog za občutek ponosa. Dvojina jeziku prida navdih intime, saj »sediva in si zreva v oči« niti slučajno ne bi zvenelo enako, če bi rekli »sedimo in si zremo v oči«. Iti po poti sanskrta, avestščine, stare grščine, stare cerkvene slovanščine, gotščine, stare angleščine, stare nordiščine in drugih jezikov, bi pomenilo za slovenščino silno osiromašenje in izgubo številnih sladkih stavkov ter prekrasnih pesmi, kot je spodnja, nastala izpod peresa Toneta Pavčka:

Samotnež

Dva lepa galeba

veslata v daljino.

Dva gospoda laboda

brazdata gladino.

Dva krta zadrta

rahljata krtino.

Dva črička fantička

pokušata vino.

Dva cucka, dva mucka,

dva ovna, dva klovna - 

vse v dvoje ušlo je,

a jaz dan na dan

sem sam in poznam

le gluho tišino

ter iščem zaman

svoj par za dvojino.

(Tone Pavček)

Viri:

Calder, George (1990) [1923]. A Gaelic Grammar. Glasgow: Gairm. ISBN 978-0-901771-34-6.

Derganc, Aleksandra (1994). Some specific features in the development of the dual in Slovene as compared to other Slavic languages. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete

Howe, Stephen, The Personal Pronouns in the Germanic Languages: A Study of Personal Pronoun Morphology and Change in the Germanic Languages from the First Records to the Present Day. Str 195.

Fisiak, Jacek (ur.) Historical Dialectology. Regional and Social. Str. 462-465.

Michalski, Marcin (2011). The Dual Distal Demonstrative in Modern Standard Arabic: Between_Norms_and_Non-Canonicity. Lingua Posnanienis.

https://en.wikipedia.org/wiki/Sami_languages

https://en.wikipedia.org/wiki/Sami_languages

https://en.wikipedia.org/wiki/Khoekhoe_language

https://en.wikipedia.org/wiki/Yupik_languages