Napačna raba predloga za v zvezah »za jesti«, »za piti«, »za pokazati«

V pogovorni rabi pogosto slišimo koga reči:

Umrl bom, daj mi nekaj za jesti in za piti.

Nekaj smešnega ti imam za pokazati.

Kar obrni se in pojdi nazaj v trgovino, kruh je še za kupiti.

Posoda je za pomiti; kdo se bo lotil kupa?

Čeprav nam zveni morda domače, je takšna raba v slovenščini nepravilna. Nastala je pod vplivom nemščine in je kalk (iz tujega jezika dobesedno prevedena beseda, besedna zveza ali fraza).

Predlogi so nepregibne besedne zveze, ki sami zase nimajo predmetnega pomena, temveč so vedno vezani na druge besede. V slovenščini se vsi predlogi, tudi za, pojavljajo pred samostalniškimi besedami ali samostalniškimi besednimi zvezami in se povezujejo z določenimi skloni. Ker je bilo na začetku tega prispevka nakazano, da bo govora o predlogu za, si poglejmo njegovo rabo.

Predlog za se veže:

1.       z rodilnikom:

Kmetje so za starih dni gonili svoje črede v gore.

Ta ideja je tako stara, da je bila aktualna za časa Napoleona.

2.      s tožilnikom:

Hvala ti za nasvet.

Pecivo je prinesla za vse.

3.      z orodnikom:

Hodila je za materjo in željno pogledovala njeno torbico, iz katere so kukale sladkarije.

V navalu jeze se je odločila, da bo šla peš za avtomobilom.

Kot rečeno, predlogi v slovenščini stojijo le pred samostalniki, stava pred nedoločnikom v knjižnem jeziku ni pravilna, zato popravimo nekatere najpogostejše primere:

Niti vici in šale niso imuni na zgoraj omenjene kalke. 😊

»Natakar, kaj mi priporočate za jesti?«

»Kaviar.«

»Kaj pa je to?«

»To so ribja jajca.«

»Potem pa mi prinesite štiri mehko kuhana.«