Glagolsko kategorijo, ki predstavlja razmerje med osebkom in vršilcem dejanja, imenujemo glagolski način. Povedano bolj »po domače«: obvladanje glagolskega načina je super, ker se lahko elegantno izmotamo iz kočljive situacije ali omilimo svojo krivdo.
Slovenščina pozna dva glagolska načina, ki sta:
- tvornik/aktiv, kjer je osebek povzročitelj, vršilec dejanja ali nosilec stanja (oziroma je vedno kriv) ter
- trpnik/pasiv, kjer osebek ni niti vršilec dejanja niti nosilec stanja ali poteka oziroma se kot tak ne kaže (to je torej tisti glagolski način, pri katerem osebek ni nič kriv).
Poglejmo primer:
Tvornik: Kazni za nepravilno parkiranje nisem plačal. Več kot očitno je, da bo temu kaznivemu in predrznemu dejanju sledila sankcija – nova položnica z obrestmi za tistega, ki je stavek izgovoril.
Trpnik: Kazen za nepravilno parkiranje ni bila plačana. Tudi če nismo vešči slovnice, nam je takoj jasno, da je tale stavek boljši. Položnica sicer ni bila plačana, a se pojavi vprašanje, kdo je ta brezsramni kriminalec. Govorec morda ni vršilec dejanja oziroma je, kot nakazuje tuje ime glagolskega načina, pasiven in neopredeljen do kršitve. Glede na ta stavek tudi ni jasno, kam naslednjo položnico z obrestmi poslati.
Vendar pa trpnik ni vedno najboljša odločitev. Tvornik je pametno uporabiti, kadar si govorec ŽELI pripisati zasluge za določeno dejanje ali stanje. Poglejmo nov primer:
Tvornik: Pivo so izumili Sumerci pred približno 5000 leti.
Trpnik: Pivo je bilo izumljeno pred približno 5000 leti (od Sumercev).
Zaradi priljubljenosti piva so lahko Arabci upravičeno ponosni na ta veliki izum svojih prednikov. Zakaj bi torej uporabili trpnik?
V slovenščini je tvornik pogosteje uporabljen glagolski način, še več – trpnik velja za »okornega«. Z zadnjo trditvijo se nikakor ne morem strinjati. Sledeči primeri kažejo, da je trpnik odlična rešitev v nekaterih kočljivih situacijah oziroma je trpnik v primeru nuje prava izbira in sploh zakon.
Mleko se je polilo.
Hlače so se strgale.
Stol se je zlomil.
Moja žepnina je že porabljena.
Naloga ni narejena.
Priložnost je zapravljena.
Krivda je storjena.
Avto je razbit.
Dobro je torej vedeti, kako trpnik tvorimo. Pravilo je enostavno.
Trpnik tvorimo na dva načina:
- tvorba trpnika s »se«: se je razbil, se je odprl, se je spraznil …
- drugi način je s trpnim deležnikom na -n ali -t: je razbit, je odprt, je spraznjen …
Kako pa spremenimo glagolski način?
1) PRETVORBA IZ TVORNIKA V TRPNIK
Miha je razbil okno. -> Okno je bilo razbito./Okno se je razbilo.
Najprej moramo vedeti, da postane predmet tvornega stavka (okno) osebek trpnega. Nato glagolsko obliko (je razbil) zamenjamo z obliko pomožnega glagola biti + del. na -n/-t (je bilo razbito) ali ga tvorimo s se (se je razbilo). Osebek tvornega stavka se opusti ali postane prislovno določilo (uporabi se predlog od – od Mihe).
2) PRETVORBA IZ TRPNIKA V TVORNIK
Stranišče na splakovanje je bilo izumljeno leta 1596 (od Sira Johna Harringtona). -> Sir John Harrington je leta 1596 izumil stranišče na splakovanje.
Pri pretvorbi iz trpnega v tvorni stavek naredimo ravno obratno. Osebek trpnega stavka (stranišče) postane predmet tvornega.
Pri izbiri glagolskega načina je torej najpomembneje pomisliti na učinek, ki ga z izgovorjenim ali zapisanim stavkom želimo doseči in v kolikšni meri hočemo nositi odgovornost za storjeno dejanje. Tudi izum stranišča na splakovanje, namreč, bi bilo škoda prepustiti meglici zgodovine.