V enodelnih večbesednih veznikih kljub instinktu, ki nam pravi, da je pred ki, ko, ker, da, če potrebno postaviti vejico, le-te ne zapisujemo.
Pri enodelnih večbesednih veznikih tipa »kljub temu da« gre večinoma za stalno zvezo prislova ali členka in veznika ter jih obravnavamo kot celoto.
Takšni vezniki so: manj kot, medtem ko, tako kot, potem ko, s tem da, brž ko, vtem ko, namesto da, že ko, in ker, in da, in če, zato ker, češ da, šele ko, posebno ko, zlasti če, zlasti ko, zlasti kadar in podobno.
Kadar pa priredni veznik zastopa opuščeni nadredni stavek oziroma prvo besedo (potem, tam, zlasti, tedaj, tako, češ, le …) dojemamo kot prislov oz. členek in ne kot del veznika, vejico vseeno zapišemo.
Poglejmo primere:
Potem ko napišem nalogo, grem v kino. (večbesedni veznik)
Grem v kino, a šele potem, ko napišem nalogo. (izpust: a šele potem pridem)
Pomaga vsakomur, zlasti če ima kaj koristi od tega. (večbesedni veznik)
Pomaga vsakomur, zlasti, če ima kaj koristi od tega. (izpust: zlasti pomaga)
Odgovor na to, ali v zgoraj naštetih primerih postaviti vejico ali ne, je torej predvsem odvisen od pomena stavka oziroma od govorčevega namena. Če se nikakor ne moremo opredeliti, je verjetno najboljša in najlažja razlaga, da pišemo vejico samo pred prvim veznikov, čemur sledi tudi splošna raba, zato so primeri z vejico med več vezniki redkejši.